Sucharit Bhakdi se je rodil v Washingtonu, DC, izobraževal pa se je v šolah v Švici, Egiptu in na Tajskem. Medicino je študiral na univerzi v Bonnu v Nemčiji, kjer je doktoriral leta 1970. Bil je podoktorski raziskovalec na Inštitutu za imunobiologijo in epigenetiko Maxa Plancka v Freiburgu od leta 1972 do 1976 in v Laboratoriju za beljakovine v Kopenhagnu od 1976 do 1977. Leta 1977 se je pridružil Inštitutu za medicinsko mikrobiologijo na univerzi Giessen, leta 1982 pa je bil imenovan za izrednega profesorja. Leta 1990 je bil imenovan za katedro za medicinsko mikrobiologijo na Univerzi v Mainzu, kjer je ostal do upokojitve leta 2012. Dr. Bhakdi je objavil več kot tristo člankov s področij imunologije, bakteriologije, virologije in parazitologije, za katere je prejel številne nagrade in red za zasluge Porenje-Pfalška. Sucharit Bhakdi in njegova žena Karina Reiss živita s triletnim sinom Jonathanom Atsadjanom v majhni vasici blizu mesta Kiela.

Iz vsebine: “⁣Korona virusi so si med sabo zelo podobni. So iz družine korona virusov. Med vami jih kroži vsaj deset in občasno se okužite od nekoga, začnete kašljati, dobite vročino, a ubijalski limfociti, ki so že prepoznali nekatere stare viruse, prepoznajo tudi nove viruse od vašega soseda in zato tudi resno ne zbolite. Zelo pomembno je, da to razumete. Zelo pomembno, ker je to bistvo sobivanja in ko-evolucije med človekom in virusom. Obstaja zelo malo virusov, ki so tako
neumni, da ubijejo svojega gostitelja. …⁣Vedite, da so si odpadki pri korona virusih zelo podobni. In to prepoznajo ubijalski limfociti. Zdaj pa vstopi v telo novi korona virus in recimo, da imate vse ubijalske limfocite, ki reagirajo navzkrižno na ta novi virus. Potem bi bilo razumljivo, zakaj veliko ljudi resno ne zboli. Prišlo je do infekcije, virus se je razmnožil, ljudje pa niso zboleli, ker so bile tovarne pravočasno uničene. “